Leonard Cohen: Hallelujah

Hvalnica Bogu ali razpad iluzije o Veliki zgodbi?

Predelana in skrajšana seminarska naloga iz vaj "Pesniški modernizem in postmodernizem", mentor: asist. dr. Alen Albin Širca, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, FF, Univerza v Ljubljani.

Leonard Cohen je največji živeči kanadski pesnik in glasbenik, o njegovih pesmih, ki so izšla na albumih, pa je napisano zelo malo. Verjetno tudi zaradi tega, ker se mnogim zdi nesprejemljivo, da priznan pesnik in pisatelj poprime za kitaro in ima koncertne turneje po vsem svetu. Tudi zato sem si za interpretacijo izbrala svetovno znano pesem Hallelujah.

Leonard

Leonard Norman Cohen v svojih zgodbah in pesmih pogosto uporablja avtobiografske elemente, kot so očetova smrt in odnos z ljubicami; deloma po sebi ali prijateljih oblikuje like … zato bom povzela njegovo otroštvo in mladost (po knjigi Sylvie Simmons, Pravi moški zate: življenje Leonarda Cohena) in si ponekod dovolila pesem interpretirati tudi skozi njegovo življenje.

Rojen je bil 21. septembra 1934 v zelo bogati in ugledni judovski družini v angleškem delu Montreala. Njegov praded je bil eden najpomembnejših ameriških rabinov, njegovi sorodniki pa so vodili uspešna podjetja. Vzgajan je bil v judovskem duhu, zelo dobro pa pozna tudi krščanstvo, saj je s služkinjo redno zahajal k nedeljski sveti maši.

Leonardov oče se je boril v 2. svetovni vojni. Vrnil se je bolan, zato je mama nekaj let skrbela zanj, za Leonarda pa je večinoma skrbela francoska služkinja. Umrl je pri Leonardovih 9-ih letih. Mama je bila melanholična in gospodovalna. Hitro je menjala razpoloženja, Leonarda čustveno izsiljevala, po drugi strani pa je bila do njega vedno popustljiva. Ni mu postavljala veliko mej; že kot 13-letnik je zvečer sem hodil po Montrealu in se pozno vračal domov. Kasneje je zaradi hude depresije pristala v bolnišnici, Leonard pa je že zelo mlad spoznal, da je depresijo podedoval.

Pri 13-ih ga je zelo zanimala hipnoza in služkinjo je prepričal, da mu je dovolila narediti poizkus. Posedel jo je, hipnotiziral, in ji naročil, naj se sleče. Kasneje je izjavil, da moški nikoli ne preboli prvega pogleda na golo žensko telo.

Kot otrok si je želel postati vojak, kot je bil oče. Vojna je njega in njegov krog prijateljev čustveno spremenila. Verjeli so, da bo po vojni, če zmagajo, prišel utopičen raj. V resnici pa so bili razočarani – stanje je bilo še vedno konzervativno in razmere so se vrnile nazaj v predvojno stanje. Tako je Leonard kasneje šel na Kubo in od blizu videl revolucijo, ki je na čelo države zavihtela Fidela Castra. Izgubil je veliko iluzij.

Med podiplomskim študijem se je zaljubil v Annie Sherman in jo kmalu pustil zaradi pisanja, kasneje pa ji je iz Grčije pisal pisma, jo vabil, da se mu pridruži in ji posvečal pesmi. Zdi se, da v daljši resni zvezi ni mogel zdržati, hkrati pa je hrepenel po bližini.

Ko je dobil denar, se je iz Kanade preselil na grški otok Hydro in si tam kupil hišo. Na otoku je pisal, se ljubil z različnimi ženskami in se omamljal. Imel je daljšo zvezo s Švedinjo Marianne Ihlen, ki pa ni bila vedno njegova edina spolna partnerka. V različnih obdobjih je jedel amfetamine, maxiton, ekstazi, hašiš, opij, acid, LSD … Zbolel je in simptomi bi bili lahko posledica jemanja drog. Popolnoma se je pozdravil šele po desetih letih.

V 70-ih letih se je zaljubil v Suzanne Elrod, umetnico iz Los Angelesa, a sta se še pred koncem desetletja razšla. Z njo ima sina Adama in hčerko Lorco. Sam je za nek intervju povedal, da se s Suzanno ni poročil, ker mu je to preprečila strahopetnost. (Wikipedija, Leonard Cohen) Takrat se je začel zanimati za budizem in kasneje postal budistični menih.

Tu naj njegov življenjepis končam. Leta 1984 je izšel album Various Positions, na katerem je posneta tudi Hallelujah. Leonard danes živi v Kanadi in je po svetu bolj kot pesnik in pisatelj poznan kot pevec.

Vsi ga opisujejo kot vitkega, čednega, šarmantnega, vljudnega in vedno elegantnega gospoda z darom govorništva, ki je sicer zadržan, ampak vedno v središču pozornosti.

(Simmons, Pravi moški zate)

Njegova poezija

Že v svoji prvi zbirki Primerjajmo mitologije (pesmi, ki jih je napisal med 15-im in 20-im letom), deluje kot veliko starejši moški. Pesmi dajejo vtis, da živi že dolgo, da je veliko videl in veliko izgubil. (Simmons, Pravi moški zate, 2014)

Beatrice Wolfe Watson pravi, da v poeziji zavzema dve poziciji hkrati. Je tako nihilist, kot spiritualist, je iskren in ciničen, je ženskar in je suženj. Protislovje je njegova značilnost – Layton ga je opisal celo kot »narcista, ki sovraži samega sebe«. (Watson: The Strange Case of Leonard Cohen, 6)

Nanj so vplivali predvsem pesniki Frederico G. Lorca, njegov profesor in prijatelj Irving Layton, William B. Yeats, Walt Whitman, Henry Miller in profesor Louis Dudek.

Njegovo poezijo na kratko dobro opiše stavek iz slovenske Wikipedije: »Njegovo delo pogosto opisuje teme iz religije, govori o osamljenosti in izolaciji, seksualnosti ter črpa iz zapletenih medosebnih odnosov.« (Wikipedija, Leonard Cohen) Čeprav je veren Jud, je v mnogih pesmih do vere in dejanj svojega Boga kritičen – prevprašuje njegove odločitve in obsoja njegovo odsotnost. Njegov odnos do boga je dualističen: verjame vanj, a se hkrati sprašuje o njegovem obstoju. (Watson: The Strange Case of Leonard Cohen). Ravno tako ima zanimiv odnos do seksualnosti in ljubezni, v pesmih pa tudi kritizira družbeno realnost. Tradicionalne biblične podobe se pogosto prepletajo s podobami golote. Vasih se zdi, da hrepeni po ljubezni za vedno, drugič ugotavlja, da ljubezen ni zadnja absolutna resnica in od nje beži. Njegova poezija je polna protislovij, zdi se človek mnogoterih obrazov, občutkov in pogledov, ki išče odgovore na temeljna vpraša in se hkrati zaveda njihove pluralnosti – pluralnosti resnic. Tudi zato je njegova poezija odprta neskončnemu številu interpretacij.

Za njegovo poezijo so značilne družbeno-politične, religiozne in ljubezenske teme. Veliko se ukvarja z odnosi, v njegovih pesmih pa najdemo podobe vojne in seksa – zaradi tega mu nekateri očitajo celo pornografijo.

O njem in njegovem delu je napisano veliko, a je zalo malo strokovnih obravnav. Avtorji se sprašujejo o postmodernizmu v njegovih delih, končnih sodb pa v materialu, ki sem ga predelala, nisem našla. Mu pa Kevin Flynn (Flynn, Strange Bedfellows) in David Brundage (Brundage, Leonard Cohen and the Romantic) pripisujeta naslanjanje na tradicijo romantike.

Na kratko o postmodernizmu

Zaradi lažjega iskanja postmodernističnih elementov v Cohenovi poeziji bom na kratko predstavila duhovno-zgodovinsko podlago postmodernizma in nekaterih njegovih značilnosti.

Ena od najpomembnejših referenc postmoderne filozofije je Nietzsche, sklicuje pa se tudi na Einsteinovo teorijo relativnosti in Heisenbergovo načelo nedoločljivosti, ki pomeni gnoseološki in ontološki relativizem – izgubo kriterija resničnosti. Nietzsche in Keidegger sta vplivala z mislijo o smrti boga in o (avto)destruktivni novodobni metafiziki in njeno kritiko, Rorty pa z idejo o nezadostnosti spoznanja, iz česar sledi pluralizem resnic in dekonstrukcija. Iz sveta je izginila absolutna resnica, pojavi se vprašanje o resničnosti, ki temelji na metafizičnem nihilizmu. Meje med fikcijo in resničnostjo so zabrisane. (Virk, Strah pred naivnostjo). Po Lyotardu: »Gre za razpad velikih zgodb … pluralnost jezikovnih iger implicira pluralizem resnic …«. (Virk, Strah pred naivnostjo, 27) Tudi kvantna fizika je govorila o izgubi resničnosti: če še tako natančno opazuješ, do objektivne resničnosti ne moreš, ker jo gledaš skozi subjektivno zavest. (Virk, Strah pred naivnostjo)

Lodgeejeve značilnosti postmodernizma v prozi so: diskontinuiteta (stavki si ne sledijo v logičnem zaporedju), protislovje (gre za dve nasprotji, ki nista združljivi), permutacija (vključevanje pripovednih sklopov, ki se med sabo izključujejo), kratek stik (v besedilu se oglasi avtor s svojo resničnostjo) in naključje (naključnost sklopov, odstavkov v besedilu). (Virk, Strah pred naivnostjo). Nekatere od značilnosti lahko najdemo tudi v postmodernistični poeziji. Po Kosu je za postmodernizem značilno tudi vračanje v tradicijo in njenim zvrstem in oblikam in v nizke literarne žanre. (Kos, Postmodernizem)

Burnham piše, da so postmodernistične značilnosti v poeziji: smrt subjekta, razširjenost pastiša, prostor kot tematsko-formalna entiteta in dialektika visoke in množične kulture. (Burnham, How postmodern is Cohen's poetry)

Cohena je kot pesnika zelo težko na splošno označiti – pogledati moramo vsako zbirko in pesem posebej.

Hallelujah

V hebrejščini »hallelujah« pomeni »hvalite gospoda«.

Že takoj na začetku naletimo na zanimivost. Cohen Hallelujo poje vedno drugače, z drugačnim številom kitic. Na originalnem posnetku na studijskem albumu Various Positions (Različne pozicije) so štiri kitice, obstajajo pa še tri dodatne. V živo kitice dodaja, menja in spreminja verze. Tudi zato je možnih več interpretacij pesmi, sama pa to vidim tudi kot postmodernistični element. Z različnimi izvedbami spreminja pomen in interpretacijo, zato dobimo več variantnost ter s tem poglede iz različnih pozicij. Na takšen način relativizira in pomnoži resnico, ki jo govori.

V članku Leonard Cohen, Singer of the Bible je Mary Anne O'Neil razložila originalno besedilo z albuma (1., 2., 6. pri zapisu pesmi in kitica, ki je v tej izvedbi ni), ni pa se lotila dodatnih kitic. Njeno razlago sem vključila v seminarsko nalogo, ker s tem pokažem na več variantnost in ne ulovljivost pomena, pomagala pa sem si tudi s Svetim pismom.

Sama sem se lotila interpretacije Halleluje kot jo je zapel na koncertu leta 2008 na jazz festivalu v Montrealu in v katero so vključene vse kitice, razen ene.

Cohenovo Hallelujo največkrat sestavlja štiri do sedem kitic po šest verzov. Zadnja beseda vsake kitice je aleluja, ki se v živi izvedbi štirikrat ponovi in postane refren. Rima je mešanica zaporedne rime in prosto rimanega verza: a a c b b d. Če gledamo besedilo iz zbirke Stranger music imajo verzi v povprečju 8 zlogov (tudi 7 in 9), 3. in 6. verz pa 11. Ker pa Cohen med petje menja in dodaja besede, je na posnetkih število zlogov drugačno. Uporablja ponavljanja, metafore, protislovje ... Zaradi različnih variant so vsi pesniški elementi izmuzljivi.

Interpretacija

            1. I've heard there was a secret chord

that David played, and it pleased the Lord,

but you don't really care for music, do you?

It goes like this: the fourth, the fifth

the minor fall, the major lift,

the baffled king composing Hallelujah!

1.         1. Slišal sem, da skriven je akord,

ki David ga igral je, da razveselil bi gospoda.

Ampak v resnici ti ni mar za glasbo, ti je?

Gre tako: četrti, peti,

majhen padec, velik vzpon,

zmeden kralj sklada Alelujo!

Prvo kitico Cohen začne z bibličnim motivom. O'Neliova tretji verz razlaga kot vprašanje, kako naslavljati boga, grešnega Davida pa vidi kot primeren svetopisemski lik, da pomaga najti odgovor. Alelujo razlaga kot » … ukaz za spoznanje božanskosti boga in zahvalno molitev«. (O'Neil, Leonard Cohen, Singer od the Bible, 95) Taka interpretacija je možna; predvsem, če interpretiramo samo štiri kitice iz originalnega studijskega posnetka. Če pogledamo vseh šest kitic, lahko interpretacijo v skladu z nadaljevanjem razširimo.

V prvi kitici je lirski subjekt slišal za skriven akord, ki ga je judovski kralj David igral, da bi razveselil gospoda. Nato sprašuje oziroma nagovarja žensko, za katero predvideva, da ji ni mar za glasbo. To bi lahko pomenilo, da ji ni mar za boga, za ta skrivnostni akord – ali, kot se izkaže kasneje, za ljubezen. Metaforo v naslednjih vrsticah razširi na življenje samo: pri padcu in vzponu lahko govori o akordu, melodiji in skladanju ali pa gre za metaforo življenja, kjer zmeden človek poskuša živeti življenje in najti pravi akord – pravo pot.

2.         2. Your faith was strong but you needed proof.

You saw her bathing on the roof;

her beauty and the moonlight overthrew you.

She tied you to a kitchen chair

she broke your throne, she cut your hair,

and from your lips she drew the Hallelujah!

2.         2. Tvoja vera je bila močna, a si potreboval dokaz.

Med kopanjem na strehi si jo videl,

mesečina in lepota sta ti vzeli moč.

Privezala te je na kuhinjski stol,

zlomila je tvoj prestol in postrigla ti lase,

in iz tvojih ustnic izvabila Alelujo!

Cohen v drugi kitici začne z omembo Davidove želje po preizkušnji vere. Po Svetem pismu s strehe uzre poročeno Batšebo, ki se kopa, in si jo poželi. Prevzame ga njena lepota in mu skupaj z mesečino odvzame moč. Zgodi se greh: David jo zapelje, čeprav je poročena in nato poskrbi za smrt njenega moža. Nadaljuje z motivom Samsona, ki mu je žena vzela moč tako, da mu je postrigla lase. O'Neilova pravi, da gre tukaj za žensko lepoto, ki zaslepi iščočega vernika, oziroma da lahko ženska zaslepi umetnika, da pozabi na svojo dolžnost do boga. (O'Neil, Leonard Cohen, Singer od the Bible, 96)

Sama sem najprej opazila spremembo v nagovarjanju. Zdi se, da »ti« ni več enak tistemu iz prve kitice. Spremeni se v moški »ti«, pesnik o sebi govori v drugi obliki. Njegova vera je bila močna, a je potreboval dokaz o obstoju boga, ki ga lahko (po krščanskem izročilu) izenačimo tudi z ljubeznijo. Svetopisemsko motiviko Batšebe lahko »prevedemo« tudi skozi pesnikovo življenje. Bil je v zvezi s poročeno žensko, ni bil vedno zvest in po številu ljubimk je promiskuiteten. Pesem nato preide na motiv domačega življenja in moško ukročenost, ženska ga je očitno privezala kuhinjski stol in mu iz ustnic izvabila alelujo. Ženske v Cohenovem življenju so to poskušale, a nobeni ni dokončno in za dalj časa uspelo.

Tu aleluja na koncu zadnjega verza dobi intimen pomen – ne nanaša se na boga, ampak na ljubezenski odnos. Druga kitica govori o tem, kako lahko ženska moškega očara s svojim telesom, da pozabi na vse drugo. Nad moškim ima celo tako moč, da pristane na domače življenje in mu prostovoljno reče aleluja.

3.         3. Now maybe there's a God above

but all I ever learned from love

is how to shoot someone who outdrew you.

And it's no complaint you hear tonight,

and it's not some pilgrim who's seen the light –

It's a cold and it's a broken Hallelujah!

3.         3. Ja, mogoče je nad nami Bog,

a vse, kar sem se kdaj naučil od ljubezni

je, kako streljati na tistega, ki te je premagal.

In ni pritožba, kar slišiš nocoj,

in to ni romar, ki je videl luč –

to je mrzla in zlomljena Aleluja!

Lirski subjekt, za katerega se zdi, da verjame v Boga, podvomi v njegov obstoj, kot da ne bi bilo pomembno, ali je, ali ga ni nad nami. Izenači ga z ljubeznijo: krščanski bog, je bog ljubezni. Vse, kar se je pesnik naučil od ljubezni (oziroma od boga) pa je, kako streljati na nasprotnika. Ljubezen ga je v resnici naučila nasilja, zato se zdi, da je izgubil vero vanjo. Motiv streljanja lahko prenesemo v prepire domačega življenja s partnerjem, glede na pesnikovo otroštvo in mladost s čustveno nestabilno materjo, pa na njene čustvene manipulacije in izsiljevanja. Morda ne more dobiti zadoščenja v ljubezni z žensko, ker ga je ljubezen že prej izdala – ljubezen je mrzla in zlomljena.

Dvom v boga, predvsem pa sprememba »boga ljubezni« v »boga nasilja«, nakazuje na nihilizem – subjekt je izgubil ljubezen kot vrednoto, kar je postmodernistična značilnost. V celi pesmi gre za razpad velike zgodbe o ljubezni. Tu se odkrijeta grenkoba in razočaranje.

A nadaljuje, da to ni tožba – zaveda se svoje nezmožnosti v ljubezni, svojega ironičnega pogleda nanjo in tak ostaja: ni se spremenil v vernika, ki je zagledal luč. Kljub čudovitim trenutkom z žensko ne more prek svojega dojemanja ljubezni. Tudi ta ženska mu ne more vrniti velike zgodbe in absolutne resnice ljubezni.

4.         4. Baby, I've been here before.

I know this room, I've walked this floor.

I used to live alone before I knew you.

I've seen your flag on the marble arch,

but love is not a victory march,

it's a cold and it's a broken Hallelujah!

4.         4. Draga, tu sem že bil,

poznam to sobo, hodil sem po teh tleh.

Živel sem sam, preden sem te spoznal.

Videl sem tvojo zastavo na marmornem oboku,

ampak ljubezen ni zmagovalni pohod,

to je mrzla in zlomljena Aleluja.

Subjekt je očitno že bil v odnosu, kjer se je lahko predal le do neke meje, potem pa naprej ni šlo, ker se je zavedel, da ljubezen ni velika izpolnitev ali življenjski cilj. Zdi se mu, da je njegova ljubimka nad njim izobesila zastavo, kot to naredi zmagovalna vojska po uspešni zasedbi trdnjave. Subjekt pa jo spomni, da to ni vojaški pohod, predvsem pa ni zmagovalen pohod. Subjekt ni nekaj, kar mora ona osvojiti. Zanj ljubezen postane mrzla in zlomljena aleluja.

5.         5. There was a time you let me know

what's really going on below

but now you never show it to me, do you?

I remember when I moved in you,

and the holy dove was moving too,

and every breath we drew was Hallelujah!

5.         5. Bil je čas, ko si mi dovolila videti,

kaj se res dogaja spodaj / pod površjem.

Ampak zdaj mi nikoli ne pokažeš, ali mi?

Spomnim se, ko sem se premikal v tebi

in sveti duh se je premikal tudi

in vsak dih, ki sva ga izdahnila, je bil Aleluja.

Kljub temu, da O'Neilova sicer piše le o kiticah iz originalnega posnetka, se dotakne tudi pete kitice. Po njenem skuša Cohen tu povedati, da je ljubezen med moškim in žensko: » … odsev božje ljubezni, vstopna točka za spokojnost in združitev z Ustvarjalcem.« (O'Neil, Leonard Cohen, Singer od the Bible, 97)

Če začnem na začetku kitice, je videti, da je nekoč bil čas, ko je bil subjekt ljubimki blizu, ko je morda za trenutek (verjetno v spolnem afektu) celo verjel v veliko ljubezensko zgodbo. Zdaj pa med njima ni duhovne, verjetno niti fizične bližine. Govori o seksu in tesni povezanosti, ki sta jo nekoč imela. Tu bom citirala verz iz pesmi Bed of Roses skupine Bon Jovi: »Hočem ti biti tako blizu, kot ti je sveti duh …«. (AZ Lyrics, Bon Jovi, Bed of Roses) Takšno bližino opisuje pesnik. Tu aleluja dobi najintimnejši pomen za lirski subjekt, je njegova osebna molitev, zahvala za trenutek in bližino, ki se nanaša na oba ljubimca. Seveda pa jo lahko vidimo tudi kot zahvalo bogu, da je omogočil ta trenutek čiste sreče in blaženosti.

6.         6. I did my best; it wasn't much.

I couldn't feel, so I tried to touch.

I've told the truth, I didn't come to fool you.

And even though it all went wrong,

I'll stand before the Lord of Song

with nothing on my lips but Hallelujah!

6.         6. Naredil sem največ; ni bilo veliko.

Nisem mogel čutiti, zato sem se naučil dotikati.

Povedal sem resnico, nisem te prišel slepit.

In celo čeprav je šlo vse narobe,

bom stal pred Gospodom Pesmi

z ničemer drugim na ustnicah kot z Alelujo.

V zadnji kitici iz spominov preide nazaj v sedanjost. O'Neilova meni, da tu neha dvomiti v moč pesmi in v boga ter se zahvali bogu, da sprejema njegovo priznanje neuspeha kot veljavno molitev. (O'Neil, Leonard Cohen, Singer od the Bible, 96)

Lirski subjekt najprej pove, da je za ta odnos naredil največ, kar je lahko – kar pa po njegovih besedah ni bilo veliko. Postavlja pa se vprašanje, česa ni mogel čutiti? Eno je čutiti bližino in blaženost v afektu ljubezenskega dejanja, drugo pa je živeti z ljubimcem vsak dan in mu dajati, kar potrebuje in obratno. Očitno je subjekt pričakoval, da bo izkustvo sreče v afektu dovolj za življenje, ampak ugotovi, da ljubezen ni zadnja absolutna resnica, da ni vedno enaka in da ni dovolj za izpolnjeno življenje, za človekovo srečo in izpolnitev. Ljubezen ni več najvišja vrednota – pravzaprav sploh ni več vrednota. Razpad vrednot je eno od temeljnih značilnosti nihilizma in s tem tudi postmoderne dobe oziroma postmodernizma.

Ker subjekt ne more čutiti, se je trudil dotikati. Moramo to razumeti dobesedno? Ali manko duhovne in ljubezenske bližine skriva za seksom? Se je naučil zapeljati in osrečiti žensko, ne more pa ji dati prave čustvene bližine? Zaključi pa v pozitivnem tonu: čeprav je šlo vse narobe; njun odnos se ni razvil po njegovih pričakovanjih, ljubezen ga ni osrečila … se tu obrača nazaj na boga. Ve, da take ljubezni, izpolnitve kot jo želi, ne bo nikoli dosegel. Če se pomnimo na prvo kitico, kjer glasbo in akord vzporejam z življenjem, menim, da tudi tu »Lord of Song« postane »Gospod Življenja«. Zato tu prek gospoda hvali življenje. Prizna svoj neuspeh v ljubezenski izpolnitvi, a izpove vero v življenje.

Interpretacija konca je sicer problematična. Postavlja se vprašanje, kakšna alelujo ima subjekt na koncu na ustnicah? Ta aleluja je lahko tudi »mrzla in zlomljena«, čeprav tega izrecno ne omeni. V tem primeru bo sicer še vedno stal pred Gospodom življenja, ampak z diametralno nasprotnim sporočilom – vere zagotovo ne bo imel več.

Odločila sem se za interpretacijo, kjer svetopisemske podobe razumem kot prispodobe za subjektov odnos z žensko. Menim pa, da je možnih še veliko interpretacij, sploh zaradi različnih izvedb. Tudi avtor sam pravi, da obstaja več aleluj. (Wikipedija, Hallelujah)

Tako britanski novinar in pisec Bryan Appleyard meni, da lahko večinoma pesem razumemo na dva načina, kot hrepenečo pesem ob kateri se počutiš dobro ali pa kot leden in grenek komentar na jalovost človeških odnosov. Po njegovem pesem govori o nesmiselnosti umetnosti. Ponavljajoča se aleluja pa zanj ni hvalnica gospodu, ampak zvočni dodatek, ki pripomore k veselosti pesmi, zaradi tega pa si jo tudi zapomnimo. (Appleyard, Hallelujah)

Zaključek

Hallelujah v svojem bistvu odraža postmoderno dobo, kar se kaže skozi variantnost, ki dopušča več resnic – na kar namiguje že naslov albuma Various positions. Postmodernizem je viden tudi v protislovju med svetopisemskimi podobami in seksualnim prizorom, med sakralnim in posvetnim, ki pa ju Cohen v resnici odlično združi. V izvedbi, ki sem jo interpretirala, zadnji verz izpoveduje vero v življenje, je pozitiven in ne odraža skrajnega nihilizma ali pa negativen in odraža subjektovo dokončno nezmožnost verovanja.

Hallelujah je visoka pesem, ki se je znašla v masovni produkciji. Ima elemente postmodernizma in je tudi postmodernistična pesem, zagotovo pa ji lahko dodamo še druge oznake. Verzom da Cohen tradicionalno podobo in jim na drugo stran postavi vsebino, ki je v osnovi romantična, a postane nihilistična in s tem tudi postmodernistična. Pesnik ugotavlja, da absolutne resnice v ljubezni ni – tako tudi ni absolutne resnice o razumevanju pesmi.

Viri in literatura: vprašaj :)

Razredni sovražnik

Na koncu je moj duh letel nekje v vesolju, telo pa je togo, negibno obsedelo na sedežu in oči so si želele, da bi lahko še enkrat videle film, ne le videle, ampak se potopile vanj in ga dojele v njegovem bistvu. 

To so bili moji prvi občutki, ko so se na velikem platnu pojavila imena igralcev in so ljudje začeli odhajati iz dvorane. Obsedela sem v skoraj prazni kino dvorani, ker me tisti trenutek noge ne bi ubogale. Gledalci so počasi odhajali in upam, da se jih je film dotaknil. Razredni sovražnik je film, ki ga enostavno moraš videti. Igralci so zares izvrstno opravili svoje delo. Razočarana sem le nad Tjašo Železnik, ker je v preteklosti dokazala, da zmore več od neprepričljivega in medlega igranja spogledljive profesorice, igra Igorja Samoborja kot profesorja Zupana pa je naravnost briljantna. Njegov način govorjenja, kretnje in obraz se zlivajo z njegovim likom. Pelje nas skozi več plasti svojega lika, hkrati pa za nas še vedno ostane skrivnost. Prav tako je svojo vlogo sijajno odigrala Barbara Gračner v vlogi ravnateljice in ostali igralci. Veliko težo ima tudi glasba, ki se pojavi v močnih trenutkih, ko si ob mešanici slike, besed in zvoka tako »na psihiran«, da skoraj ne veš, če boš vse prenesel, a moraš naprej. Prav tako pa ima močan učinek njeno nasprotje – tišina. Režiser med glasbo in tišino ustvari popolno ravnovesje in z njima naredi ogromen vtis na gledalca, filmu pa doda novo dimenzijo. 

 Ko gledam film, se vprašam, kaj mi je sporočil, me je v čem spremenil, me nagovoril, mi odprl nove poglede? Vsak posameznik si glede na svojo osebno zgodbo in osebnost ustvari svojo lastno in lahko precej drugačno interpretacijo filma, vidi v njem drugačno sporočilo, pri Razrednem sovražniku pa sem možnost neštetih interpretacij in sporočil še posebej začutila. V meni je še posebej zbudil vprašanje krivde za smrt, žalovanja in obsojanja. Dijaki se v filmu soočajo s samomorom sošolke Sabine in s svojimi osebnimi težavami, to pa sovpada s prihodom novega in bolj strogega profesorja nemščine, Roberta Zupana, ki ga kasneje okrivijo za njen samomor. 

Po Sabininem samomoru nekateri čutijo krivdo, eni so jezni, razočarani, nekomu je vseeno. Film krivdo pokaže kot subjektivno dojemanje, kar v resnici tudi je. Ne moremo reči, razred, vi vsi ste po malem krivi. Ker so krivi in niso krivi. Krivda je kompleksna in prepletena z naključji, razlogi za Sabinin samomor pa vsaj sprva precej nejasni in nikoli točno določeni. Tako se lahko vsak v razredu obremenjuje s tem, da Sabini nekega jutra na hodniku ni odzdravil in je s tem prispeval kamenček mozaika v njeno osebno zgodbo. Lahko se počutiš krivega, lahko se ne. Film ne ponuja končnega odgovora. Lahko smo krivi mi vsi, lahko se iz krivde izključimo. Lahko pa smo tudi vsi Sabina. V nekem trenutku dijaki in profesor nosijo papirnate maske s Sabinino podobo. Mi vsi smo Sabina, vsi imamo težave.

 Izpostavi tudi obred žalovanja, odnosa do mrtvih. S tem, ko smo začeli pokopavati mrtve, se je začela civilizacija. Namenjen je preživelim, ne umrlim. Umrlega ni več. Profesor Zupan se odloči prestaviti test, določen na dan Sabininega pogreba. Dijak bolj piflarske narave je proti, sprašuje se, ali se morajo vsi ukvarjati s tem, da je Sabina umrla? Zveni brezčutno. Ima prav? Se smrt tiče nas vseh ali ne? Je to intimen dogodek ali dogodek vesolja? Me je res z vsako smrtjo manj? Profesor »piflarju« zastavi življenjska vprašanja, na videz preprosta, v resnici pa tista najtežja, če o njih nisi nikoli razmišljal – in ne dobi odgovora. Ta dijak o žalovanju ne razmišlja, ker očitno do Sabine ni imel osebnega odnosa. Njena smrt se ga, po njegovem, ne tiče. Po eni strani ima prav, zakaj bi se moral ukvarjati z njeno smrtjo? Poznal jo je bežno, lahko mu očitamo, da je egoist. Je to narobe? Na drugi strani, pa se večini dijakov zdi, da je prav, da pokažejo spoštovanje do umrle sošolke s tem, da gredo na pogreb. Nekateri dijaki pretiravajo (z vidika zunanjega opazovalca, za njih je to skoraj življenjskega pomena) in bojkotirajo pouk ali pa njeno smrt izkoriščajo v druge namene. In tako profesor izreče stavek: »Je čas za žalovanje in je čas za življenje.« Menim, da je to eden od ključnih stavkov v filmu. Kot bomo videli na koncu filma, gre življenje naprej. Dijakinja vpraša: »A kaj, kokr, da se ni nč zgodil?« Za »piflarja« verjetno ja, ker bo to zanj le spomin na to, kako je dobil prvo enko – kar je tisti trenutek njegova osebna katastrofa – za ljudi, ki so ji bili blizu, pa bo to mogoče postalo del njihove osebnosti in jih bo morda bolj zaznamovalo. 

Nekaj prizorov je tako nabitih s čustvi, tako presunljivih, da ti zastane dih. Ko Luka, fant, ki je pred kratkim izgubil mamo, Mojci (svoji punci in Sabinini najboljši prijateljici) na stranišču očita, da nič ne reče. Da ni nič rekla, ko mu je umrla mama, da nič ne reče zdaj, ko ji je umrla prijateljica, takrat kar čutiš Mojčine neizrečene besede: »Kaj, a bi rad, da se še jst fentam?« In potem njen spis, ki je po mojem mnenju ključni del filma. Profesor boljšega naslova za spis ne bi mogel izbrati (citat Thomasa Manna, približno tak: smrt ni toliko stvar umrlega, ampak bolj stvar njegove okolice), saj je dal dijakom možnost, da se o svojih občutkih razpišejo, in Mojca je to edina (poleg piflarja, ki je hotel dobro oceno) videla kot priložnost, da se izrazi. Ostali menijo, da jih profesor s tem izziva in zato zapustijo razred. Kasneje Mojca prebere spis pred celim razredom in prizna, da je jezna na Sabino. Jezna, ker jo je zapustila. Ker je, ob tem, ko se je ubila, mislila samo nase in ni pomislila nanjo, kako jo bo pogrešala in kako ne bo razumela njenega dejanja. In Mojca ima pravico tako čutiti, je ena od redkih, ki krivde ne pripiše profesorju, čeprav s pasivnimi dejanji podpira ostale sošolce. Vsi okrog nje so bili drugačnega mnenja, zato tega ni mogla zakričati.

Dijaki pa ne bojkotirajo le pouka, ampak profesorja že pred prebiranjem Mojčinega spisa javno obtožijo, da je »naci« in da je kriv za Sabinino smrt. Tudi ta prizor je močen. Najprej vsi poslušajo, nato se nekateri učitelji zavedo, da se to lahko zgodi njim in odhitijo proti kotičku šolskega radija. Kako se vse dotakne profesorja ne izvemo zares, saj je zadržan, vpogleda v njegovo osebno življenje pa nimamo. Med gledanjem filma se ne moreš postaviti na eno stran, ker ima vsak po svoje prav, le drug drugega ne razumejo. Karakterji niso črno-beli, ampak so živi. Profesor deluje v razredu strog, dosleden, hladen in neobčutljiv, a tudi njega Sabinina smrt prizadene. Nihče ne ve, kakšno je njegovo zasebno življenje. Glede na njegove besede lahko predvidevam, da je v svojem življenju že moral izkusiti smrt, na kar nakazuje tudi fotografija, ki jo je postavil v kabinet, a je v resnici ne vidimo. S tem, ko dijaki obsodijo profesorja ne da bi poznali razmere in na podlagi skopih informacij in predvidevanj, kaže film aktualni družbeni problem. Kolikokrat delimo prenagljene sodbe? Kolikokrat ne razumemo sočloveka? 

Proti koncu filma se stepeta Luka in Tadej, ker po vseh »neumnostih«, ki so jih storili, Tadej očita Luki, da on ne bo imel nobenih sankcij, ker ima izgovor, da mu je umrla mama. Čustveno najbolj nabit prizor je, ko pride profesor in ju skuša ločiti, Luka pa v navalu adrenalina udari profesorja. Ravnateljica skliče starše, Luki grozi izključitev. Profesor pa se postavi zanj, zdi se, da razume, da je Luka le preplašen dijak, ki išče krivca za slabe stvari, ki išče pravico. Luka se mu kasneje zahvali, brez drugih besed, ker jih ni zmožen izreči. Film je delno posnet po resničnih dogodkih, v resnici pa se zdi, da prikazuje resnično zgodbo. Prikazuje naše aktualne težave, sooča nas s problematiko družbe in z našimi osebnimi nestrpnostmi in prenagljenimi reakcijami. Verjamem, da se veliko gledalcev najde v kakšnem izmed likov, saj so med seboj različni in plastično oblikovani. 

Presenetil me je konec filma. Mislila sem si, da se bo na koncu spet ponovila melodija, ki nas spremlja skozi cel film in da bo morda za konec sledil čustveno močnejši prizor, vsebinsko in sporočilno pa je vseeno primeren. Prikazuje dijake na končnem izletu, brez profesorja. In dejansko je vse, kot da se ni nič zgodilo. Pa se res ni? Vsak od njih je zaradi te smrti drugačen. In v njihovi podzavesti bo celo življenje. A življenje gre naprej. In prav je, da tudi dijaki kljub Sabinini smrti imajo končni izlet in nadaljujejo z življenjem. Življenje je kljub vsemu vodilna beseda tega filma. Do mene je prišlo sporočilo, da se življenje nadaljuje in da ga moramo živeti naprej, ne glede na to, kaj vse se nam v življenju zgodi. Dogodki nas spreminjajo in zaradi njih živimo drugače, a živimo. Pustiti pa moramo živeti tudi drugim, se potruditi pri komunikaciji z njimi in se v življenju potruditi sprejeti ljudi, ki so od nas drugačni in jih poskušati razumeti.

Glasba

Tišina. V današnjih časih redka, a nujna, da opazimo glasbo, da prisluhnemo sebi. V resnici je nikoli ni, pa jo tolikokrat občutimo. Obsojeni smo na ritem od začetka do konca. Ritem našega srca nas vedno spremlja. Včasih poskakuje in dela kozolce, drugič je miren, skoraj neslišen, včasih pa nam zastane. Ampak ritem nam je premalo. Tišina nas še vedno gluši, zato jo napolnimo z besedami.  A tudi teh nam zmanjka. Včasih niso dovolj, da bi z njimi izrazila vse. In tu, med tišino in besedo, je glasba. Čustva ujeta v melodijo popolnosti. Toni, prepleteni v najvišji izraz.

Skrivnosten pojav. Šum, zven, ton, melodija! V neskončnih oblikah, v tisočerih barvah. Glasba kot zabava, sprostitev, glasba kot služba, umiritev, žalost, tolažba in sreča. Ni pogojena, je za vse – je vse. Sestavljenka čustev. Včasih lahko z njo povemo več kot z besedami, lahko jo razumemo na sto in en način, brez omejitev.

Prihajam iz glasbene družine, a sama nimam kaj prida posluha. Hodila sem v glasbeno šolo na teorijo in citre, a ni mi usojeno, da bi glasbo ustvarjala. Slišim, ko nekdo zapoje ali zaigra narobe, v glavi imam melodije in besedila, a ne slišim sebe, svojega petja. Zato glasbo poslušam in uživam v njej. Najdem se v več zvrsteh, čisto odvisno od dneva, povsod najdem kaj dobrega. Enkrat bo to rock od Siddharte, Big foot-ov, starih Guns n' Roses, drugič Vivaldijeva klasika ali Preasley, Abba, Iglesias, morda pop od Nuše Derende, Rok 'n' banda, Tabu-jev, Gala Gjurina. Čisto všeč mi je tudi Perićev jazz, Zlatkov rap in rap Murata in Josea, spoznala sem tudi narodno zabavno glasbo Modrijanov, Slaka, Avsenika. Najrajši, za dušo, pa si zavrtim Il Divo, Amaury-a Vassilia, Josha Grobana in Andrea Boccelija.

In ob tem se sprašujem, kam naj uvrstim sodobno glasbo? To, kar se vrti v diskotekah, od komercialne glasbe do elektronike? Je ta zvok, ki ne prihaja od nobenega inštrumenta, sploh glasba? Ali ni samo mešanica umetnih zvokov?

Včasih je bila glasba v veliki meri umetnost, zdaj pa je na prvem mestu, pri večji količini izvajalcev in piscev sodobne glasbe, najprej slava in zaslužek, na izvirnost in umetnost pa prevečkrat pozabijo. Danes je na mnogih področjih postala nekaj, kar lahko dela in izvaja vsak s 5-imi minutami časa, ljudje pa smo izgubili kritično distanco in zbežali. Zbežali v nek nov, napet, nabijajoč zvok. Tudi glasba omamlja. A omamlja lahko na več načinov. Vsake toliko grem v diskoteke in tam se po navadi vrti glasba, ki skoraj zahteva individualnega plesalca. To ni glasba, na katero bi plesal v paru in zgrozim se, da vse bolj pogosto to ni več glasba na katero bi sploh plesal. Fantje, moški stojijo ob pultih ali ob robu s kozarcem v roki, opazujejo skupinice žensk, ki poplesavajo in skušajo pritegniti poglede. Vmes mogoče kakšno primejo za rit, ko jim da alkohol dovolj poguma, pa celo katero povabijo na ples. Ženske imamo tako nizko samopodobo, da to dovolimo in zraven še mislimo, kako hude smo, da je tip to naredil. Primerjamo se z ženskami z naslovnice, se trudimo biti kot one in ustrezati lepotnim idealom, se poistovetiti z uspešnim likom, največkrat s pevkami.

Danes je pevka lahko vsaka s solidnim glasom in stasom. Seveda mora imeti še nekaj vez, starši morajo koga poznati … pa že poješ na veselicah, majhnih koncertih, občinskih prireditvah. Mediji pa v navalu lakote pograbijo preveliko količino muh enodnevnic in v resnici nobeni ne pomagajo in ne sledijo do uspeha. Večina takih pevk nima šarma, odrske prezence ali pa faktorja x. Slovenija je majhna in redko kateri zares uspe – taki s šarmom ali pa, zaradi vez, tisti brez. Talent šovi so za pevke in pevce sicer krasen začetek in verjetno koristna izkušnja, a na nek način umetno ustvarjajo zvezde, ki to niso in večina izmed njih to tudi nikoli ne bo. V resnici jim ni nikoli potrebno prepričati množice, le nekaj ljudi pred TV zaslonom mora glasovati za njih. Radiji večinoma vrtijo glasbo, ki je poslušljiva – taka, da večina ljudi ne bo zamenjala programa – ne zanima jih ali je kvalitetna (bog ne daj da bi bila drugačna – to bi ljudje opazili, nekaterim ne bi bila všeč in zamenjali bi postajo!!) in ali ima besedilo več kot tri vrstice. Važno, da večina ne preklopi, vseeno ali poneumlja oziroma še bolje, da ljudem ne širi obzorja. Znanec mi je zadnjič rekel, da bi se ljudje lahko veliko naučili samo iz besedil komadov. Res je, če bi samo prisluhnili. Res pa je tudi, da se iz večjega dela dnevnega repertoarja popularnih radijev ni mogoče veliko naučiti.

Zdi se mi, da smo, tako kot že mnogokrat v zgodovini, na prelomnici. Proti koncu renesanse so se umetniki spraševali, kaj še lahko ustvarijo bolj popolnega od Michelangelovega Davida? Kaj še lahko naredijo, da ne bodo samo kopirali? Je sploh še možno ustvariti nekaj drugačnega? Začeli so delati odklone, uvajati serpentinasto obliko – eni pa so ostali v okvirih renesanse in kopij. In zdaj smo na prelomu. Lahko v glasbi odkrijemo še nekaj, kar ne obstaja? Nekateri bodo ostali in ostajajo na ravni kopij in ne bodo stopili iz varnih okvirjev, drugi pa bodo šli in gredo naprej in poskušali odkriti nekaj drugačnega, nekaj svojega. Navdihujočega in v nekaterih pogledih morda celo izjemnega ter popolnega.