Glasba

Tišina. V današnjih časih redka, a nujna, da opazimo glasbo, da prisluhnemo sebi. V resnici je nikoli ni, pa jo tolikokrat občutimo. Obsojeni smo na ritem od začetka do konca. Ritem našega srca nas vedno spremlja. Včasih poskakuje in dela kozolce, drugič je miren, skoraj neslišen, včasih pa nam zastane. Ampak ritem nam je premalo. Tišina nas še vedno gluši, zato jo napolnimo z besedami.  A tudi teh nam zmanjka. Včasih niso dovolj, da bi z njimi izrazila vse. In tu, med tišino in besedo, je glasba. Čustva ujeta v melodijo popolnosti. Toni, prepleteni v najvišji izraz.

Skrivnosten pojav. Šum, zven, ton, melodija! V neskončnih oblikah, v tisočerih barvah. Glasba kot zabava, sprostitev, glasba kot služba, umiritev, žalost, tolažba in sreča. Ni pogojena, je za vse – je vse. Sestavljenka čustev. Včasih lahko z njo povemo več kot z besedami, lahko jo razumemo na sto in en način, brez omejitev.

Prihajam iz glasbene družine, a sama nimam kaj prida posluha. Hodila sem v glasbeno šolo na teorijo in citre, a ni mi usojeno, da bi glasbo ustvarjala. Slišim, ko nekdo zapoje ali zaigra narobe, v glavi imam melodije in besedila, a ne slišim sebe, svojega petja. Zato glasbo poslušam in uživam v njej. Najdem se v več zvrsteh, čisto odvisno od dneva, povsod najdem kaj dobrega. Enkrat bo to rock od Siddharte, Big foot-ov, starih Guns n' Roses, drugič Vivaldijeva klasika ali Preasley, Abba, Iglesias, morda pop od Nuše Derende, Rok 'n' banda, Tabu-jev, Gala Gjurina. Čisto všeč mi je tudi Perićev jazz, Zlatkov rap in rap Murata in Josea, spoznala sem tudi narodno zabavno glasbo Modrijanov, Slaka, Avsenika. Najrajši, za dušo, pa si zavrtim Il Divo, Amaury-a Vassilia, Josha Grobana in Andrea Boccelija.

In ob tem se sprašujem, kam naj uvrstim sodobno glasbo? To, kar se vrti v diskotekah, od komercialne glasbe do elektronike? Je ta zvok, ki ne prihaja od nobenega inštrumenta, sploh glasba? Ali ni samo mešanica umetnih zvokov?

Včasih je bila glasba v veliki meri umetnost, zdaj pa je na prvem mestu, pri večji količini izvajalcev in piscev sodobne glasbe, najprej slava in zaslužek, na izvirnost in umetnost pa prevečkrat pozabijo. Danes je na mnogih področjih postala nekaj, kar lahko dela in izvaja vsak s 5-imi minutami časa, ljudje pa smo izgubili kritično distanco in zbežali. Zbežali v nek nov, napet, nabijajoč zvok. Tudi glasba omamlja. A omamlja lahko na več načinov. Vsake toliko grem v diskoteke in tam se po navadi vrti glasba, ki skoraj zahteva individualnega plesalca. To ni glasba, na katero bi plesal v paru in zgrozim se, da vse bolj pogosto to ni več glasba na katero bi sploh plesal. Fantje, moški stojijo ob pultih ali ob robu s kozarcem v roki, opazujejo skupinice žensk, ki poplesavajo in skušajo pritegniti poglede. Vmes mogoče kakšno primejo za rit, ko jim da alkohol dovolj poguma, pa celo katero povabijo na ples. Ženske imamo tako nizko samopodobo, da to dovolimo in zraven še mislimo, kako hude smo, da je tip to naredil. Primerjamo se z ženskami z naslovnice, se trudimo biti kot one in ustrezati lepotnim idealom, se poistovetiti z uspešnim likom, največkrat s pevkami.

Danes je pevka lahko vsaka s solidnim glasom in stasom. Seveda mora imeti še nekaj vez, starši morajo koga poznati … pa že poješ na veselicah, majhnih koncertih, občinskih prireditvah. Mediji pa v navalu lakote pograbijo preveliko količino muh enodnevnic in v resnici nobeni ne pomagajo in ne sledijo do uspeha. Večina takih pevk nima šarma, odrske prezence ali pa faktorja x. Slovenija je majhna in redko kateri zares uspe – taki s šarmom ali pa, zaradi vez, tisti brez. Talent šovi so za pevke in pevce sicer krasen začetek in verjetno koristna izkušnja, a na nek način umetno ustvarjajo zvezde, ki to niso in večina izmed njih to tudi nikoli ne bo. V resnici jim ni nikoli potrebno prepričati množice, le nekaj ljudi pred TV zaslonom mora glasovati za njih. Radiji večinoma vrtijo glasbo, ki je poslušljiva – taka, da večina ljudi ne bo zamenjala programa – ne zanima jih ali je kvalitetna (bog ne daj da bi bila drugačna – to bi ljudje opazili, nekaterim ne bi bila všeč in zamenjali bi postajo!!) in ali ima besedilo več kot tri vrstice. Važno, da večina ne preklopi, vseeno ali poneumlja oziroma še bolje, da ljudem ne širi obzorja. Znanec mi je zadnjič rekel, da bi se ljudje lahko veliko naučili samo iz besedil komadov. Res je, če bi samo prisluhnili. Res pa je tudi, da se iz večjega dela dnevnega repertoarja popularnih radijev ni mogoče veliko naučiti.

Zdi se mi, da smo, tako kot že mnogokrat v zgodovini, na prelomnici. Proti koncu renesanse so se umetniki spraševali, kaj še lahko ustvarijo bolj popolnega od Michelangelovega Davida? Kaj še lahko naredijo, da ne bodo samo kopirali? Je sploh še možno ustvariti nekaj drugačnega? Začeli so delati odklone, uvajati serpentinasto obliko – eni pa so ostali v okvirih renesanse in kopij. In zdaj smo na prelomu. Lahko v glasbi odkrijemo še nekaj, kar ne obstaja? Nekateri bodo ostali in ostajajo na ravni kopij in ne bodo stopili iz varnih okvirjev, drugi pa bodo šli in gredo naprej in poskušali odkriti nekaj drugačnega, nekaj svojega. Navdihujočega in v nekaterih pogledih morda celo izjemnega ter popolnega.