Na koncu je moj duh letel nekje v vesolju, telo pa je togo, negibno obsedelo na sedežu in oči so si želele, da bi lahko še enkrat videle film, ne le videle, ampak se potopile vanj in ga dojele v njegovem bistvu.
To so bili moji prvi občutki, ko so se na velikem platnu pojavila imena igralcev in so ljudje začeli odhajati iz dvorane. Obsedela sem v skoraj prazni kino dvorani, ker me tisti trenutek noge ne bi ubogale. Gledalci so počasi odhajali in upam, da se jih je film dotaknil. Razredni sovražnik je film, ki ga enostavno moraš videti. Igralci so zares izvrstno opravili svoje delo. Razočarana sem le nad Tjašo Železnik, ker je v preteklosti dokazala, da zmore več od neprepričljivega in medlega igranja spogledljive profesorice, igra Igorja Samoborja kot profesorja Zupana pa je naravnost briljantna. Njegov način govorjenja, kretnje in obraz se zlivajo z njegovim likom. Pelje nas skozi več plasti svojega lika, hkrati pa za nas še vedno ostane skrivnost. Prav tako je svojo vlogo sijajno odigrala Barbara Gračner v vlogi ravnateljice in ostali igralci. Veliko težo ima tudi glasba, ki se pojavi v močnih trenutkih, ko si ob mešanici slike, besed in zvoka tako »na psihiran«, da skoraj ne veš, če boš vse prenesel, a moraš naprej. Prav tako pa ima močan učinek njeno nasprotje – tišina. Režiser med glasbo in tišino ustvari popolno ravnovesje in z njima naredi ogromen vtis na gledalca, filmu pa doda novo dimenzijo.
Ko gledam film, se vprašam, kaj mi je sporočil, me je v čem spremenil, me nagovoril, mi odprl nove poglede? Vsak posameznik si glede na svojo osebno zgodbo in osebnost ustvari svojo lastno in lahko precej drugačno interpretacijo filma, vidi v njem drugačno sporočilo, pri Razrednem sovražniku pa sem možnost neštetih interpretacij in sporočil še posebej začutila. V meni je še posebej zbudil vprašanje krivde za smrt, žalovanja in obsojanja. Dijaki se v filmu soočajo s samomorom sošolke Sabine in s svojimi osebnimi težavami, to pa sovpada s prihodom novega in bolj strogega profesorja nemščine, Roberta Zupana, ki ga kasneje okrivijo za njen samomor.
Po Sabininem samomoru nekateri čutijo krivdo, eni so jezni, razočarani, nekomu je vseeno. Film krivdo pokaže kot subjektivno dojemanje, kar v resnici tudi je. Ne moremo reči, razred, vi vsi ste po malem krivi. Ker so krivi in niso krivi. Krivda je kompleksna in prepletena z naključji, razlogi za Sabinin samomor pa vsaj sprva precej nejasni in nikoli točno določeni. Tako se lahko vsak v razredu obremenjuje s tem, da Sabini nekega jutra na hodniku ni odzdravil in je s tem prispeval kamenček mozaika v njeno osebno zgodbo. Lahko se počutiš krivega, lahko se ne. Film ne ponuja končnega odgovora. Lahko smo krivi mi vsi, lahko se iz krivde izključimo. Lahko pa smo tudi vsi Sabina. V nekem trenutku dijaki in profesor nosijo papirnate maske s Sabinino podobo. Mi vsi smo Sabina, vsi imamo težave.
Izpostavi tudi obred žalovanja, odnosa do mrtvih. S tem, ko smo začeli pokopavati mrtve, se je začela civilizacija. Namenjen je preživelim, ne umrlim. Umrlega ni več. Profesor Zupan se odloči prestaviti test, določen na dan Sabininega pogreba. Dijak bolj piflarske narave je proti, sprašuje se, ali se morajo vsi ukvarjati s tem, da je Sabina umrla? Zveni brezčutno. Ima prav? Se smrt tiče nas vseh ali ne? Je to intimen dogodek ali dogodek vesolja? Me je res z vsako smrtjo manj? Profesor »piflarju« zastavi življenjska vprašanja, na videz preprosta, v resnici pa tista najtežja, če o njih nisi nikoli razmišljal – in ne dobi odgovora. Ta dijak o žalovanju ne razmišlja, ker očitno do Sabine ni imel osebnega odnosa. Njena smrt se ga, po njegovem, ne tiče. Po eni strani ima prav, zakaj bi se moral ukvarjati z njeno smrtjo? Poznal jo je bežno, lahko mu očitamo, da je egoist. Je to narobe? Na drugi strani, pa se večini dijakov zdi, da je prav, da pokažejo spoštovanje do umrle sošolke s tem, da gredo na pogreb. Nekateri dijaki pretiravajo (z vidika zunanjega opazovalca, za njih je to skoraj življenjskega pomena) in bojkotirajo pouk ali pa njeno smrt izkoriščajo v druge namene. In tako profesor izreče stavek: »Je čas za žalovanje in je čas za življenje.« Menim, da je to eden od ključnih stavkov v filmu. Kot bomo videli na koncu filma, gre življenje naprej. Dijakinja vpraša: »A kaj, kokr, da se ni nč zgodil?« Za »piflarja« verjetno ja, ker bo to zanj le spomin na to, kako je dobil prvo enko – kar je tisti trenutek njegova osebna katastrofa – za ljudi, ki so ji bili blizu, pa bo to mogoče postalo del njihove osebnosti in jih bo morda bolj zaznamovalo.
Nekaj prizorov je tako nabitih s čustvi, tako presunljivih, da ti zastane dih. Ko Luka, fant, ki je pred kratkim izgubil mamo, Mojci (svoji punci in Sabinini najboljši prijateljici) na stranišču očita, da nič ne reče. Da ni nič rekla, ko mu je umrla mama, da nič ne reče zdaj, ko ji je umrla prijateljica, takrat kar čutiš Mojčine neizrečene besede: »Kaj, a bi rad, da se še jst fentam?« In potem njen spis, ki je po mojem mnenju ključni del filma. Profesor boljšega naslova za spis ne bi mogel izbrati (citat Thomasa Manna, približno tak: smrt ni toliko stvar umrlega, ampak bolj stvar njegove okolice), saj je dal dijakom možnost, da se o svojih občutkih razpišejo, in Mojca je to edina (poleg piflarja, ki je hotel dobro oceno) videla kot priložnost, da se izrazi. Ostali menijo, da jih profesor s tem izziva in zato zapustijo razred. Kasneje Mojca prebere spis pred celim razredom in prizna, da je jezna na Sabino. Jezna, ker jo je zapustila. Ker je, ob tem, ko se je ubila, mislila samo nase in ni pomislila nanjo, kako jo bo pogrešala in kako ne bo razumela njenega dejanja. In Mojca ima pravico tako čutiti, je ena od redkih, ki krivde ne pripiše profesorju, čeprav s pasivnimi dejanji podpira ostale sošolce. Vsi okrog nje so bili drugačnega mnenja, zato tega ni mogla zakričati.
Dijaki pa ne bojkotirajo le pouka, ampak profesorja že pred prebiranjem Mojčinega spisa javno obtožijo, da je »naci« in da je kriv za Sabinino smrt. Tudi ta prizor je močen. Najprej vsi poslušajo, nato se nekateri učitelji zavedo, da se to lahko zgodi njim in odhitijo proti kotičku šolskega radija. Kako se vse dotakne profesorja ne izvemo zares, saj je zadržan, vpogleda v njegovo osebno življenje pa nimamo. Med gledanjem filma se ne moreš postaviti na eno stran, ker ima vsak po svoje prav, le drug drugega ne razumejo. Karakterji niso črno-beli, ampak so živi. Profesor deluje v razredu strog, dosleden, hladen in neobčutljiv, a tudi njega Sabinina smrt prizadene. Nihče ne ve, kakšno je njegovo zasebno življenje. Glede na njegove besede lahko predvidevam, da je v svojem življenju že moral izkusiti smrt, na kar nakazuje tudi fotografija, ki jo je postavil v kabinet, a je v resnici ne vidimo. S tem, ko dijaki obsodijo profesorja ne da bi poznali razmere in na podlagi skopih informacij in predvidevanj, kaže film aktualni družbeni problem. Kolikokrat delimo prenagljene sodbe? Kolikokrat ne razumemo sočloveka?
Proti koncu filma se stepeta Luka in Tadej, ker po vseh »neumnostih«, ki so jih storili, Tadej očita Luki, da on ne bo imel nobenih sankcij, ker ima izgovor, da mu je umrla mama. Čustveno najbolj nabit prizor je, ko pride profesor in ju skuša ločiti, Luka pa v navalu adrenalina udari profesorja. Ravnateljica skliče starše, Luki grozi izključitev. Profesor pa se postavi zanj, zdi se, da razume, da je Luka le preplašen dijak, ki išče krivca za slabe stvari, ki išče pravico. Luka se mu kasneje zahvali, brez drugih besed, ker jih ni zmožen izreči. Film je delno posnet po resničnih dogodkih, v resnici pa se zdi, da prikazuje resnično zgodbo. Prikazuje naše aktualne težave, sooča nas s problematiko družbe in z našimi osebnimi nestrpnostmi in prenagljenimi reakcijami. Verjamem, da se veliko gledalcev najde v kakšnem izmed likov, saj so med seboj različni in plastično oblikovani.
Presenetil me je konec filma. Mislila sem si, da se bo na koncu spet ponovila melodija, ki nas spremlja skozi cel film in da bo morda za konec sledil čustveno močnejši prizor, vsebinsko in sporočilno pa je vseeno primeren. Prikazuje dijake na končnem izletu, brez profesorja. In dejansko je vse, kot da se ni nič zgodilo. Pa se res ni? Vsak od njih je zaradi te smrti drugačen. In v njihovi podzavesti bo celo življenje. A življenje gre naprej. In prav je, da tudi dijaki kljub Sabinini smrti imajo končni izlet in nadaljujejo z življenjem. Življenje je kljub vsemu vodilna beseda tega filma. Do mene je prišlo sporočilo, da se življenje nadaljuje in da ga moramo živeti naprej, ne glede na to, kaj vse se nam v življenju zgodi. Dogodki nas spreminjajo in zaradi njih živimo drugače, a živimo. Pustiti pa moramo živeti tudi drugim, se potruditi pri komunikaciji z njimi in se v življenju potruditi sprejeti ljudi, ki so od nas drugačni in jih poskušati razumeti.